nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Bistvena razlika med Heglom in, recimo, Plotinom pa je v tem, da najde večnost v dialektičnem pojmu, v umu, medtem ko se Plotin prek uma dviga k presežnemu zrenju Enega. Pri Heglu je konec poti znan, to je namreč sama njegova absolutna filozofija, pri Plotinu in drugih mistikih pa konec poti ni znan, vsaj ne na pojmoven, dialektičen način... kajti lestev spoznanja vodi mistika k Neznanemu, ki v redkih trenutkih ekstaze prešine dušo kot žarek, kot blisk... in zato imam rajši Plotina kot Hegla.
Mojstrove in učenčeve oči, temnorjave in modre duri duše, se med njunim pogovorom sprehajajo po vrtu in nebu, potem pa se znova spuščajo h knjigam in tečejo po črkah, besedah, vrsticah, v katerih razbirajo žlahtne stare misli o večnosti in času - in zdaj, ko je pogovor obstal pred Neznanim, se iščoče oči obeh duš srečajo, pogled se sreča z Brunovimi zenicami, najprej z levo, potem še z desno, saj se obeh hkrati ne dá videti, poleg tega sta na trenutke zastrti z oblački dima iz mojstrove
pipe, lesketajoči se črni luknjici sredi komaj opazno svetlejših roženic... in v tem bližnjem srečanju dveh človeških pogledov čas za hip obstane, že naslednji hip pa ga mojstrove besede, ki se vrnejo k Znanemu, spet poženejo v tek.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani