nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
”...si časovno zaporedje predstavljamo kot črto brez konca, v kateri tvori raznoličje <das Mannigfaltige> zaporedje, ki ima le eno dimenzijo, ter iz lastnosti te črte sklepamo na vse lastnosti časa, s to izjemo, da so deli črte hkratni, deli časa pa vselej v sosledju.“ [prav tam, B 50 (93)]
Ob tej Kantovi trditvi, namreč da je čas linearen in enodimenzionalen, sem se vprašal, ali je čas zares nujno in a priori takšen. Saj so že grški filozofi pojmovali kozmični čas kot krožen, sodobna kozmologija pa menda sploh pozna različne oblike nelinearnega časa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani