nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Funkcija besede cogito v Descartesovem izreku je v tem, da se nanaša na miselni <thought-act>, v katerem se izkazuje eksistenčna sámopreverljivost tistega 'jaz sem'. [...] beseda cogito služi kot izraz performativnega značaja Descartesovega uvida; nanaša se na 'performanso' [izvršitev], namreč na miselni <the act of thinking>, po katerem lahko rečemo, da stavek 'jaz bivam' verificira sam sebe.“ [prav tam, 154-5]
Kljub tej pronicljivi Hintikkovi razlagi pa ostaja nerešeno metafizično vprašanje, ali cogito kot performativ, ki vzpostavlja resničnost samega sebe, tj. mene, mislečega, ki sem nujno resničen kot čisti jaz, obenem vzpostavlja tudi nujno resničnost in sveta, namreč brez dedukcije, ki bi ji lahko očitali krožnost? Mar se cogito-sum v jasni in razvidni intuiciji, v svoji performativni funkciji, razširi na cogito-sum & deus in nadalje še na mundus, namreč z božjim posredovanjem?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani