nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
[...] Neizmernost in večnost sta nekaj vse bolj eminentnega kot trajanje in razstrtost stvarstva...“ [prav tam, 224].
Kot vidiš,, sta stališči nepomirljivi: Newton zagovarja substancialno teorijo prostora in časa, v kateri sta prostor in čas skorajda božja atributa - četudi Newton ne gre tako daleč kot panteist Spinoza, ki je nekaj desetletij poprej učil, da je sam Bog razsežen, saj je izenačil z Naravo - medtem ko Leibniz vztraja pri relacijski teoriji prostora in časa, v kateri sta prostor in čas atributa stvarstva, bivata le v spletu odnosov med stvarmi, Bog pa je od njiju povsem neodvisen. Dilema, v kateri sta se srečala in razhajala dva velika duhova novega veka, Newton in Leibniz, še danes ni razrešena in še vedno posega globoko v naš celoten odnos do sveta... in do.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani