nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Res se zdi, da gre za nekakšno creatio ex nihilo, saj mora cogitu, da ne bi stopil v nič, ko sestopa v svet, spet pomagati dobri Bog, ki pa ga sam cogito - in to je pri Kartezijevi metafiziki novost v odnosu do klasikov - logično izpelje iz sebe kot edino zanesljivo bivajočo idejo med vsemi drugimi nezanesljivimi, zaradi tistega ”vsemogočnega varljivca“ dvomu podvrženimi idejami. Toda - kdo lahko cogitu jamči, da ga varljivec ne vara tudi glede veljavnosti same logične izpeljave (dedukcije) v dokazu za božje bivanje? Četudi se cogitu, ki je sam sicer nedvomen, vendar zgolj ”točka“ gotovosti, njegova logika zdi še tako jasna & razločna, pa mu zanesljivo jamstvo, da se ne moti v svojem nadaljnjem sklepanju, namreč ko skuša stopiti ven iz sebe k Bogu in v svet, lahko dá edinole Bog - a kako naj ga dá, še preden je dokazan njegov obstoj?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani