nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Ob tej tesnobni in obenem opojni misli počasi usmeri zrcalo navzgor, da bi si kakor astronom s teleskopom ogledal nebeške višave... in kaj uzre: glavo nekega gospoda z očali... štrlečo golo brado, široke nosnice, povečane iz žabje perspektive, pomanjšano čelo, začudene oči... in ustnice, ki zamrmrajo: O, kako sem že star! - In nad njegovo lastno glavo, ki ga gleda z dna slike, se v zrcalo ujamejo človeške kosti! Mrtve kosti iz Ezekijelovega videnja, iz tiste preroške vizije doline, polne usahlih kosti, ki znova oživijo po besedi Gospodovi!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani