nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Kakor da bi bilo tam zgoraj kaj drugega razen brezmejnosti zvezd in galaksij!
Ob tej tesnobni in obenem opojni misli počasi usmeri zrcalo navzgor, da bi si kakor astronom s teleskopom ogledal nebeške višave... in kaj uzre: glavo nekega gospoda z očali... štrlečo golo brado, široke nosnice, povečane iz žabje perspektive, pomanjšano čelo, začudene oči... in ustnice, ki zamrmrajo: O, kako sem že star! - In nad njegovo lastno glavo, ki ga gleda z dna slike, se v zrcalo ujamejo človeške kosti!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani