nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Glej, Krst na: pod temnimi oblaki, po robovih ožarjenimi s slapom luči, ki se v podobi Svetega Duha izliva iz nebes na zemljo, se je zbrala množica skoraj prosojnih, malone sanjskih postav - podobnih tistim na sliki v Akademiji - in zdaj stojijo ob bregu reke, kjer krščuje Jezusa, sklonjenega nad gladino, na kateri odseva nebeška luč; čisto spredaj je mlada mati, ki doji otroka - kako lepa je! - pa še nekaj drugih ljudi v razkošnih oblačilih in med njimi, prav na robu slike, tudi zamišljen mož, ki spominja na... mojstra! Nebeški slap pa ni edini izvir svetlobe na tej sliki, kajti druga luč, zemeljska, skoraj enako svetla kot nebeška, sije z desne, izza mogočnega drevesa, ki raste ob reki... in ravno v odsenčenjih te druge luči so vidna zemeljska telesa ljudi, celo tistih sanjskih postav v ozadju... Toda od kod prihaja ta luč?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani