nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Se strinjam in povedati ti moram, da slika idealnega mesta tudi mene ni navdušila enako kot mojstrovine vélikih renesančnih slikarjev - ob njej sem tudi jaz pomislil, da upodobljeni Platonopolis ni človeško domovanje, ampak neživi svet idej, zamrznjenih v večnosti; pa tudi s tem se strinjam, da še tako dovršena lepota, v kateri manjka človek, ni tipično renesančna - toda slika me je presunila ravno s svojo nenavadno nazornostjo, s katero prikazuje vzvišenost in popolnost geometrijskih struktur v primerjavi z nepopolnim, neznatnim in minljivim človeškim telesom. Zazdela se mi je bližja našemu današnjemu občutju sveta in celotnega vesoljnega prostora kot na primer Leonardova risba Človeka, Anthroposa, ki s svojimi proporci zarisuje in ki naj bi nemara celo določal geometrijo kroga in kvadrata - bližja tudi od čudovitih podob Rafaelovih človekolikih angelov, ki so jim nebeške perutnice nataknjene naravnost na zemeljska pleča. Spoznanje človeške
nepopolnosti je gotovo melanholično in boleče, toda: mar ni poslanstvo filozofije ravno v tem, da se filozof jasno zave svoje človeške minljivosti in jo preseže v duhovni neminljivosti?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani