nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Rinascimento...], pokazal ti ga bom... no, in poleg maket je bilo tam precej risb, načrtov, knjig, gradbenih orodij, pa tudi nekaj oljnih slik z arhitekturno motiviko, med katerimi mi je posebej ostala v spominu neka podolgovata, panoramska slika - videl jo boš v katalogu - ki je bila magično osvetljena v temnem prostoru, kakor nekakšno okno v kvazirealnost, delo neznanega umetnika iz srednje Italije, nastalo ob koncu 15. stoletja z naslovom Arhitekturna perspektiva, verjetno dodanim pozneje. Ta skoraj neznana renesančna slika, ki jo sicer hrani neka ameriška galerija, me je zelo pritegnila, pravzaprav navdala z nostalgijo. Na njej je v popolni evklidski perspektivi naslikano ”idealno mesto“, resničnejše od same resničnosti, osvetljeno z vseprisotno, nezemsko lučjo, nekakšen arhitekturni ”svet idej“, presijan z blago, zelenkasto-sivo-rumeno pastelno svetlobo, strukturirano z mrežo ostrih evklidskih premic, stekajočih se v očišču, v ničelni točki
perspektive, tam daleč za komaj še prepoznavnim pokrajinskim obzorjem, veliko dlje od stolpa na mestnem obzidju, ki je že sam z daljavo zelo pomanjšan, viden le pod obokom bližnjega slavoloka, stoječega v prvem planu tega nadrealističnega, klasično-renesančnega odra.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani