nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
O takšnem ”brezglavem“, v novem veku že skoraj pozabljenem pogledu pričajo na primer freske in vitraži v srednjeveških katedralah, pri katerih je očišče praviloma ”razpršeno“ v prostoru, kakor da bi bil gledalec - in v nekem smislu tudi je - Bog ali vseprisotni, ne pa zemeljski človeček, pikica v prostoru. Šele renesansa, ki je človeku vrnila ponos in ga postavila v središče sveta in za merilo vseh stvari, celo nebeških, je očišče zbrala v eni sami točki in jo prepoznala kot točko človeškega očišča, kot vsakokrat določeno in obenem privilegirano mesto človeškega pogleda, ki ga na sami sliki predstavlja (pravzaprav nadomešča) navidezno sečišče perspektivičnih vzporednic v daljavi. V renesančnem očišču se zbere celotno človeško zaznavno polje, kakor se v novoveškem cogitu zbere celotno človeško miselno polje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani