nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
To že, ampak če se ozremo še malce nazaj v človeško zgodovino, v predrenesančne čase, se nam iz ohranjenih umetniških del pogosto zazdi, da so ljudje takrat gledali svet pretežno tako, kakor dandanes himalajec Harding, če se spomniva njegovega spisa Kako je, če nimaš glave, ali pa, kot bi želel videti svet Derek Parfit. O takšnem ”brezglavem“, v novem veku že skoraj pozabljenem pogledu pričajo na primer freske in vitraži v srednjeveških katedralah, pri katerih je očišče praviloma ”razpršeno“ v prostoru, kakor da bi bil gledalec - in v nekem smislu tudi je - Bog ali vseprisotni, ne pa zemeljski človeček, pikica v prostoru. Šele renesansa, ki je človeku vrnila ponos in ga postavila v središče sveta in za merilo vseh stvari, celo nebeških, je očišče zbrala v eni sami točki in jo prepoznala kot točko človeškega očišča, kot vsakokrat določeno in obenem privilegirano mesto človeškega pogleda, ki ga na sami sliki predstavlja (pravzaprav nadomešča) navidezno sečišče perspektivičnih
vzporednic v daljavi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani