nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Fantiči z žogo kmalu izginejo za fasado velike cerkve svetega, ki s svojim srednjeveškim zidovjem zapira desno stran trga. Sredi tlakovanega prizorišča, prav blizu naše trojice, stoji spomenik bradatemu možu: na belem marmornem podstavku, v zimskem plašču, malce neprimernem oblačilu za pomladne Benetke, se mož dobrodušno smehlja mimoidočim in pod njim sedečim, v levici drži nekakšen zvitek, morda časopis, bolj verjetno pa kak svoj rokopis - zdi se namreč, da je mož pisatelj, saj je tudi ob njegovih nogah nekaj knjig, vendar neuki tujec ne more zanesljivo vedeti za njegov poklic, saj je na podstavku zapisano samo ”Nicolo Tommaseo - i 1882“. Vsekakor je mož videti moder, gotovo si zasluži spomenik sredi enega najlepših beneških trgov; zdaj je večji kot za življenja, ne more pa si več pomagati, da mu na glavo ne bi sedel - toda saj ne vemo, morda bi mu bil golobov obisk celo všeč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani