nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Med analitiki glede tega ni soglasja, čeprav večina meni, sledeč klasiku angleškega empirizma Locku, da je za ohranjanje osebne identitete odločilna kontinuiteta duševnega življenja osebe - natančneje rečeno, možnost kontinuitete duševnih stanj v teku časa (saj se dejanska kontinuiteta zavesti pretrga na primer med spanjem, jaz pa vendarle ostajam ista oseba) -, to kontinuiteto pa omogoča spomin. Locke je pred tremi stoletji premišljeval med drugim o pitagorejskem preseljevanju duš; vprašal se je, kdaj, pod kakšnimi pogoji. bi lahko sam zase rekel, da je, na primer, reinkarnirani Sokrat - in odgovoril si je nekako takole: jaz bi bil (ista oseba kot) Sokrat, če bi se spominjal večjega dela Sokratovega življenja, in sicer na enak način, kakor se je Sokrat spominjal svoje življenjske preteklosti ali kakor se jaz spominjam svoje lastne. (Pri tem naj ne bi bilo bistveno, ali bi Locke imel isto dušo kot Sokrat - namreč dušo v platonskem ali krščanskem ali kartezijanskem pomenu.)
Dandanes večina analitičnih filozofov pritrjuje Lockovemu kriteriju osebne identitete kot istosti duševnosti (duševnih vsebin) v času, ki jo omogoča spomin, vendar ta kriterij ni brez težav; nekateri na primer ugovarjajo, da se v njem skriva krožno razmišljanje, ker naj bi spomin že predpostavljal in ne šele vzpostavljal identiteto osebe, ki se spominja, drugi pripominjajo, da se marsičesa, kar smo doživeli, ne spominjamo, in podobno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani