nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Razmišljanje o osebni identiteti se začenja z vprašanjem, kaj je pravzaprav kriterij za njeno ohranjanje: po čem ostajam jaz v svojem življenju ali morda celo po smrti ista oseba? Med analitiki glede tega ni soglasja, čeprav večina meni, sledeč klasiku angleškega empirizma Locku, da je za ohranjanje osebne identitete odločilna kontinuiteta duševnega življenja osebe - natančneje rečeno, možnost kontinuitete duševnih stanj v teku časa (saj se dejanska kontinuiteta zavesti pretrga na primer med spanjem, jaz pa vendarle ostajam ista oseba) -, to kontinuiteto pa omogoča spomin. Locke je pred tremi stoletji premišljeval med drugim o pitagorejskem preseljevanju duš; vprašal se je, kdaj, pod kakšnimi pogoji. bi lahko sam zase rekel, da je, na primer, reinkarnirani Sokrat - in odgovoril si je nekako takole: jaz bi bil (ista oseba kot) Sokrat, če bi se spominjal večjega dela Sokratovega življenja, in sicer na enak način, kakor se je Sokrat spominjal svoje življenjske preteklosti
ali kakor se jaz spominjam svoje lastne. (Pri tem naj ne bi bilo bistveno, ali bi Locke imel isto dušo kot Sokrat - namreč dušo v platonskem ali krščanskem ali kartezijanskem pomenu.)
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani