nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Vidiš, očitno gre za metaforo: zaznavna ”brezglavost“ naj bi prispodabljala miselno ”brezdušnost“, odsotnost jaza kot ”zrcala“ oziroma ”zaslona, na katerega so projicirani ti hribi, sonce in nebo“. Pri tem je sporen ravno analogijski preskok od glave k jazu, poleg tega pa bi bilo treba razlikovati med obstojem realnega jaza v Kartezijevem pomenu, tj. cogita v ontološkem smislu res cogitans, in delovanjem transcendentalnega jaza v Husserlovem pomenu, za katerega vselej velja ego cogito cogitatum, se pravi, da je misel vedno misel o nečem, da je intencionalna. Te pomembne distinkcije ne najdemo pri avtorjih zbornika Oko duha - zdi se namreč, da se tu vselej govori o Kartezijevem cogitu, ki implicira ontološki dualizem, medtem ko ni ne duha ne sluha o Husserlovem fenomenološkem monizmu, kakor da bi nanj pozabili in potem evforično vzklikali ob himalajskih odkritjih enosti: ”Vsa dvojnost - ves dualizem subjekta in objekta - je
izginila“!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani