nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Če dovoliš,, bi prebral še en odlomek:
”Kajti ne glede na to, kako čuječe opazujem, ne morem najti tu niti praznega zaslona, na katerega so projicirani ti hribi, sonce in nebo, ali čistega zrcala, v katerem se zrcalijo, ali prozorne leče ali odprtine, skozi katero jih je mogoče videti - še manj pa duše ali misli, kateri se predstavljajo, ali opazovalca (kakorkoli nejasen je že), ki ga je mogoče ločiti od pogleda.“ [prav tam, 34]
Vidiš, očitno gre za metaforo: zaznavna ”brezglavost“ naj bi prispodabljala miselno ”brezdušnost“, odsotnost jaza kot ”zrcala“ oziroma ”zaslona, na katerega so projicirani ti hribi, sonce in nebo“.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani