nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Sprašujem se, ali je dejstvo, da ne vidiš svoje glave - tj., da v najboljšem primeru vidiš pred seboj nekakšen meglen, rožnat oblaček ali dva oblačka, levi in desni, ki naj bi bila tvoj nos, kot pravi Harding - ali je to zaznavno dejstvo sploh kak argument za filozofsko trditev, da v svojem mišljenju ne moreš ”videti“ sebe, svojega jaza, kartezijanskega ega? Mislim, da predlagana analogija med odsotnostjo glave v zaznavnem polju in domnevno odsotnostjo ega v ”miselnem polju“ ni dovolj prepričljiva, kajti tudi če svoje glave ne moremo videti, sebe še vedno lahko mislimo. Tisto zrcalo, v katerem lahko uzremo svojo glavo, svoje oči, svoj nos, svoje roke... je zunaj nas; zunanje, fizično zrcalo je drugačno od notranjega ”zrcala“ zavesti, od refleksije, ki znotraj samega ”miselnega polja“ omogoča sámorazvidnost jaza kot principa transcendentalne sinteze - namreč ne glede na to, ali ego cogito realno obstaja kot Kartezijeva res cogitans ali
nastopa zgolj kot Husserlova fenomenološka ”funkcija“ sinteze.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani