nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Glej, je že tu!
Na ekranu utripajo zvezde kristali, / sijejo iz središča in se vanj vračajo: / krožne strukture plešejo v mavričnih barvah / kot svetleči čašni listi, minljivi, spremenljivi - / ognjemeti / rozete / mandale / stkane v času / iz čipkastih, simetričnih vzorcev - / strukture: / šesterne, osmerne, dvanajsterne... / bogastvo oblik je neizmerno, / nizajo se v polju prostora-časa, / v sklenjenem, onstran sebe / neskončnem horizontu... / kakor pentlje živčnih se prižigajo / krog prazne točke središča - / točke, ki je ni, ko infinitezimalna / se širi v zenico magičnega očesa, / utripa na meji med bitjo in ničem: / noč je ozadje kristalnih eksplozij / ki vrejo iz niča abstraktnega / sonca, pulzirajočega v zrcalnih / odbleskih luči, v igri kombinacij / zapisanih v digitalnem spominu, / v Kartezijevih enačbah / ki iz števil ustvarjajo kroge, kvadrate, / poliedre, utripajoče zvezde, / diagrame dihanja misli - / sredi vseh slik pa: enigma / črna luknja / neobstoječa, čeprav
jasno določena / s svetom, krog nje se vrtečim / iz nje pulzirajočim, / čudovitim, mnogoterim, / enim v istosti / praznega jaza!
.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani