nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Posmrtno preživetje duše pa je conditio sine qua non njene nesmrtnosti, vsaj kakor je pojmovana v glavnem toku zahodne metafizike, od Platona prek krščanstva do Kartezija. Ali, če govorimo o duhu - saj je pri vprašanju nesmrtnosti težko postaviti ločnico med dušo in duhom - lahko rečemo, da je Kartezijev namen, da bi z razmislekom o sebi kot mislečem duhu dokazal, da je ravno ego cogito ta nesmrtni duh v človeku; seveda se ob tem spet postavlja vprašanje, do kam se nesmrtni duh ”razteza“ - ali je nesmrtnost možna zgolj kot ”točka“ ali kot ”polje“? Krščanski nauk pojmuje nesmrtno dušo kot notranje ”razsežno“: kako naj bi sicer v njej preživeli smrt človeški spomini, misli in čustva, dobra in slaba dela - brez njih pa bi bila poslednja sodba nesmiselna, saj ne more biti pravično sojeno duši, ki se svojih del sploh ne spominja, ne zaveda!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani