nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Tudi če pustiva ob strani presenetljivo ”materialistično“ trditev, češ da je lahko telo brez duha, ima njej nasprotna ”idealistična“ trditev, za katero pravzaprav Karteziju tu gre, namreč da je lahko duh brez telesa, gotovo izjemen metafizični in tudi teološki pomen, saj iz nje sledi najmanj to, da je možno ”preživetje“ duha - pri človeku duše - tudi če propade telo (kar se evidentno zgodi s smrtjo). Posmrtno preživetje duše pa je conditio sine qua non njene nesmrtnosti, vsaj kakor je pojmovana v glavnem toku zahodne metafizike, od Platona prek krščanstva do Kartezija. Ali, če govorimo o duhu - saj je pri vprašanju nesmrtnosti težko postaviti ločnico med dušo in duhom - lahko rečemo, da je Kartezijev namen, da bi z razmislekom o sebi kot mislečem duhu dokazal, da je ravno ego cogito ta nesmrtni duh v človeku; seveda se ob tem spet postavlja vprašanje, do kam se nesmrtni duh ”razteza“ - ali je nesmrtnost možna zgolj kot ”točka“ ali kot
”polje“?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani