nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Husserl zavrača Kartezijev dualizem mišljenja in razsežnosti s stališča fenomenološkega monizma, v katerem je tudi misel oziroma zavest pojmovana kot ”razsežna“, namreč v imanentnem, njej lastnem pomenu: svet je s svojim časenjem in prostorjenjem ”razsežnost“ zavesti. Husserl v svojem poznem delu Kriza evropskih znanosti in transcendentalna fenomenologija (1937) govori o ”Descartesovem sámonesporazumu“, ki naj bi bil v tem, da je ”ego po Descartesu določen kot mens sive animus sive intellectus <pamet ali duh ali intelekt>“ [Husserl (3), 23], in nadalje razlaga:
”Očitno je, da ima Descartes kljub radikalizmu brezpredpostavljenosti, ki ga terja, že vnaprej cilj, glede na katerega je prodor k egu le sredstvo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani