nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Pravzaprav se celotna knjiga vrti okrog ljubezni, od Juana v prvem delu do srečnega soproga v drugem. Spominjam se nekega odlomka iz prvega dela, kjer je govor o zaupanju v ”višji red stvari“, v nenaključnost ljubavnih srečanj, v nasprotju z nejevero tistih, ki menijo, da so zveze med ljudmi zgolj naključne... o tem sva se namreč nekoč davno sporekla z mojo nekdanjo ženo: ona se je strinjala s Kierkegaardom, jaz pa sem trdil, da je vsako srečanje sprva naključno in da se tako imenovana usodna povezanost med ljudmi splete šele s časom, v skupnih doživetjih, skupnem življenju... je bila ogorčena in je v tej moji nejeveri videla nekakšno izdajo ljubezni, češ da je potem čisto vseeno, koga v življenju srečaš, s kom živiš, koga ljubiš... čeprav jaz nisem tako mislil... čakaj,, da poiščem to mesto...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani