nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Slednji namreč nesrečno zavest pojmuje zelo drugače od prvega; za Kierkegaarda je, če malce poenostavim, nesrečna zavest tista, ki je ujeta v preteklost, v spomin na nujno preteklo zgodovino, na ”substanco“, v kateri je povnanjen ”subjekt“ ( bi pripomnil, da ga mladi Danec ni dobro razumel, čeprav je Hegla možno razumeti na različne načine) - medtem ko je srečna zavest za Kierkegaarda tista, ki ni izgubila zaupanja v svobodo svoje subjektivnosti in s tem upanja v prihodnost, presežnost, onstranstvo, odrešenje in božjo milost. Ni nesrečen tisti, ki veruje v večno življenje, ampak oni, ki živi samo v tosvetnih spominih:
”Človek, ki upa v večno življenje, je seveda v določenem smislu nesrečen, ker se za vedno ločuje od sedanjosti, v strožjem smislu pa ni nesrečen, saj je v tem upanju prisoten v sebi samem in ne prihaja v nesoglasje s posameznimi momenti končnosti.“ [prav tam, 192]
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani