V navidezni demokratičnosti bi se celo kulturni delavci znašli med dvema okopoma, med katerima bi nekaj veljali samo kot partijski ali kot cerkveni ljudje: njihova svoboda bi bila formalna, ne pa dejanska. Tudi ni pričakovati, da bi ti dve politični stranki v medsebojnem obstreljevanju porodili nacionalni program, ki bi imel kolikor toliko integrativne moči. Nasploh pa velja, da je vsako ponavljanje klasičnega političnega obrazca ponavljanje kartezijanske sintagme, kot bi temu rekel, torej znanstvenega in tehničnega obvladovanja sveta, ki mu je oblast nad ljudmi in stvarmi poglavitni smoter.