V ospredju je spet politika kot edina opcija. V navidezni demokratičnosti bi se celo kulturni delavci znašli med dvema okopoma, med katerima bi nekaj veljali samo kot partijski ali kot cerkveni ljudje: njihova svoboda bi bila formalna, ne pa dejanska. Tudi ni pričakovati, da bi ti dve politični stranki v medsebojnem obstreljevanju porodili nacionalni program, ki bi imel kolikor toliko integrativne moči.