Ta razdvojenost je značilna samo za humanistično in znanstveno-tehnično doživljanje sveta, v reistični religiji pa je presežena. Michelangelo, ki je veroval v svojo istovetnost s počlovečenim, je lomil v Carrari ogromne kose kamna in jih vozil v Rim, v človeško sredo, in jih tam preoblikoval po svoji človeško-božanski podobi. Končni rezultat tega njegovega početja je bil: vse manj kamna in vse več Michelangela, vse manj sveta in vse več človeka.