Ta stavek govori o nepresegljivem razkolu med človekom in naravo, med duhom in telesom, o dokončni in nepreklicni odtrganosti človeka od naravnih temeljev sveta. Po tem stavku je človek le duhovna koprena, ki prekriva in ogreva svet, obenem pa svet sežiga in spreminja v pepelišče. Vendar po le ni čisto tako.