Terjala sta, da je treba tudi mrtvemu svetu vrniti vrednost živih bitij, svetu v celoti vrniti njegovo svetost. In to ni bila več ideologija, temveč religija, religija v njenem prvobitnem pomenu, religija, se pravi človekova vnovična povezava s svetom; religija celovitosti sveta, v kateri se človek s svojo zavestjo drugosti in drugačnosti čuti kot bistveno pomanjkljivo bitje in se hoče povezati s svetom, s čimer svetu vrača njegov božanski pomen.
(Ta religija je pomenila revolucijo tudi v religioznem svetu, saj je humanizem humaniziral tudi religijo: dotlej ni zasledovala celovitosti sveta, temveč le tako ali drugačno človeško skupnost, ki se je izražala v samozadostnosti občestva, naroda, katolicizma ali socialnega razreda, v katerem bog ni bil več prvobiten Bog in sveto sveta nič več sveto.)