Sledeč tej devizi - seveda v njenih skrajnostih - je modernizem prignal svoje pesnikovanje tako daleč, da je postalo praktično neprevedljivo in da obstaja samo v enem jeziku, s čimer je ta poezija zgubila pomembno religiozno sestavino - vesoljnost. Zaradi svoje hermetičnosti pa je zapravila tudi neposredno učinkovanje in komunicira samo še po interpretu, po takem ali drugačnem duhovniku modernizma, tako da dejansko živi kot pogled na svet in ideologija. Religiozna potreba po enosti s svetom in po celovitosti sveta je zamenjana z drugačnim in drugim svetom, pesnik človek pa s pesnikom.