In tudi poezija ne more biti božja, dokler jemlje ta svet zares. Celo jezik, ta vzvišeni pesniški organ, prinaša le razkol med subjektom in objektom, med vzvišenostjo duha in banalno resničnostjo, zato je boljše, da se sploh ne uporablja pomensko, ampak samo kot sredstvo za ustvarjanje melodije, za kom binacije zvokov in asociacij, ki so toliko bolj poetske, kolikor manj spominjajo na realnost. Samo tisto, kar ni od tega sveta, je zanimivo, lepo in resnično.