Že pionirji modernizma so izražali gnus do stvarnosti, do banalnih medčloveških odnosov in postavili merilo, da je poezija toliko bolj poezija, kolikor manj spominja na stvarnost, kolikor bolj so njene besede odtrgane od običajnih pomenov in kolikor bolj v svoji medsebojni sovisnosti proizvajajo čisto nove pomene (Mallarme: Izključi realnost, ker je prostaška!). V realnem svetu ni kratko malo nič božjega. In tudi poezija ne more biti božja, dokler jemlje ta svet zares.