To pa seveda ni odgovor na vprašanje o odnosu med življenjem in umetnostjo, ki očitno ne muči samo mene. Pred meseci sva se dobila z v restavraciji kluba kulturnih delavcev: beseda je v pogovoru nanesla tudi na novejšo Pavčkovo poezijo in tedaj je dejal: »To je pa res neusmiljeno zares«. V teh njegovih besedah je bil poklon Pavčkovi poeziji, je bila pretresenost, kakršna je tudi moja, vendar je bil tudi kritičen podton, kot da prizadetost in zaresnost nista pravi sestavini poezije, kot da življenja in umetnosti ni mogoče kratko malo povezati.