Nasprotno pa je majhnost in njegovih somišljenikov v tem, da so v tem ključnem zgodovinskem dogajanju kljub svobodomiselni bojevitosti ravnali kot katoliki in se zavzemali za skupnost brez svobode. Drugačno, vendar nič manj problematično, je vprašanje avtonomnosti umetnosti, ki ji na Slovenskem celo literarni kritiki kar ne morejo priznati njene avtonomnosti in ki se prav ob Kocbeku in Vitomilu razodeva v vsej svoji političnosti in pragmatizmu: zemeljsko bivanje in celo politično ravnanje Kocbeka in Vitomila naj bi bilo tudi merilo njune umetnosti. Toda o umetnosti ni mogoče govoriti tako pragmatično.