Vprašanje je torej: kaj je naravno in zato umetniško? Da človek spričo smrti ohrani samozadostno in vzvišeno držo (ker veruje v nesmrtnost svojega kolektivnega bitja in smiseln razplet zgodovine) ali da se spričo smrti začne spraševati o nadnaravnih močeh, ki bi utegnile spremeniti njegov nesprejemljivi položaj? Naravnejše je vsekakor, da se začne spraševati o nadnaravnih močeh, ker samo to in tako spraševanje dokazuje, da se je dejansko soočil s smrtjo - soočil, ne pa se s smrtjo sprijaznil, ker se človeku s smrtjo pač ni mogoče sprijazniti.