Temu vprašanju se izmikam z vračanjem k »Mrtvaškemu plesu«, Vidmarjevi knjigi o smrti v slovenski poeziji. Na določenih straneh v tej knjigi, zlasti na tistih, na katerih obravnava tako imenovane katoliške pesnike, se ni osvobodil liberalistične nestrpnosti in presoja te pesmi z bojevitim antiklerikalizmom, kakršnega je gojil med vojnama: kakršno koli povezavo smrti in ocenjuje za neumetniško početje. Veliko bližje so mu pesniki, ki smrt odpravljajo s konvencionalno humanis tično gesto, z vzvišenostjo človeka, ki je prepričan o svojem nesmrtnem poslanstvu in mu zato smrt sploh ne more blizu.