Ta celoviti človek ne govori samo o zemeljski sreči, temveč tudi o svojem tragičnem občutku življenja in o svoji tostranski nezadostnosti. Temu človeku sta njegov duhovni in religiozni svet, s katerima zasleduje svoj končni cilj, celo pomembnejša od vsega bogastva sveta in je z delom svojega bitja vedno naravnan tudi onstran. To pa ni vladavina človeka, temveč vladavina, v katerem so združena vsa verovanja in vsi verniki, obenem pa tudi vladavina človeške skupnosti in osebne svobode vsakega posameznika.