Če pa sprejemam partijo, ne vidim nobenega vzroka, da ne bi sprejel tudi nekoliko prenapetih sodb in vedenja njenih reprezentativnih predstavnikov in in da ne bi sprejel tudi nekoliko žolčnega pisanja, trenutno najbolj profiliranega partijskega ideologa, ki ga je duhovno oživljanje slovenskega naroda celo tako pomladilo, da je začel pisati epigrame. Saj me to strinjanje ne more požreti, ampak ostajam ob njem še vedno nekaj drugega in drugačnega od partije, predvsem in samo. Tudi to je neizpodbitno in že razmeroma kar staro dejstvo, staro nič manj kot deklaracija o človekovih temeljnih pravicah, vsekakor pa starejše od partije.