22. marca 1985 Spet pismo, ki ga ne bom odposlal. Prizadetost mi sicer narekuje, da ga napišem, toda moja zamera tudi v tem primeru ni tako divja, da bi se morala nad naslovnikom zares znesti ali se z njim zares spopasti; zadostuje mi, da čustveno napetost zlijem na papir. Konkreten obračun in otipljiv rezultat mi nista potrebna; boleham od nekakšnega onstranskega življenja in od večnosti.