To pa zato, ker v svojem moralističnem naporu ne izhaja iz konkretnega človeka, temveč iz družbe in njene splošnosti. Podobno kot je kritiziral meščansko družbo, kritizira družbene in politične instrumente revolucije: ne v imenu suverenega človeka, temveč v imenu njegovega neuresničenega družbenega bitja. Vrhovno etično merilo mu je podružbljeni človek, zakaj brez podružbljenosti je zanj človek nekultivirana, nesocialna pojava, naključna eksistenca, zgubljena za samo sebe in za druge, skratka odtujeno in neresnično bitje, kakršno je ustvaril v.