ne vzbuja ne sočutja ne platoničnega pritiska, kvečjemu prizanesljiv nasmeh, saj njegovo stremljenje po morali v politični partiji izraža le njegovo neposvečenost in individualno neobstojnost, ki je z etičnega vidika greh in že mora biti kaznovana. Ćosiču ne preostane nič drugega, kot da se vrti v začaranem krogu tega protislovja: brž ko se mu komunistično gibanje razodene kot koristoljubna oblast kominterne in kot neustrezen instrument za udejanjanje morale, se obrne še k drugim političnim strankam in k narodu, k njegovemu kolektivnemu žrtvovanju in junaštvu... Izhoda iz tega začaranega kroga nemorale pa seveda ne najde in ne najde.