In če se tej nezamenljivi posameznikovi vlogi v ideološkem marksističnem žargonu pravi meščanski individualizem ali celo meščanski egoizem, se posameznikova moralna vloga s tem nič ne spreminja: tudi ta ideološki žargon, ki izsiljuje moralo z revolucijo in revolucionarji, sodi v neposvečeni svet. Dobrico Ćosiča na prvi pogled opravičuje dejstvo, da je bilo človeško dogajanje v času, ki ga v romanu popisuje, tudi dejansko tako, da so bili tedaj ljudje res moralno zavezani partiji in proletarskim družbenim idealom, se zanje celo žrtvovali, trpeli in umirali... Toda ta dejanskost ga ne opravičuje na etični ravni, saj lahko človek - kar tudi popisuje - celo s svojimi najboljšimi hotenji služi totalitarizmu.