Pa ne samo ob njem, temveč tudi ob številnih kulturnih politikih, literarnih teoretikih in kritikih, ki so se doslej tako na široko razpisali o tem romanu; in to tako ob tistih, ki se nad romanom zaradi njegove radikalne kritike totalitarnih družbenih aparatur navdušujejo, kot ob tistih, ki roman zaradi njegovega nezaupanja v družbene mehanizme in politične sile grajajo... Vsi skupaj s vred namreč predpostavljajo družbeni in zgodovinski instrumentarij moralni suverenosti posameznega človeka, se pravi prav brezpogojnemu in doslednemu spoštovanju človeka. V romanu se to vrednostno in etično protislovje izraža v tem, da s svojim zagrizenim bojem za družbeno in politično moralo obnavlja prav nemoralo, v kritikah pa s tem, da s svojim zagrizenim bojem za počlovečenje stalinizma konstituira prav stalinizem.