In da to pomanjkljivost nosimo v sebi kot izvirni greh našega porekla, ki je ne moremo z ničimer, prav z ničimer prikriti. Tokrat se te njegove besede potrjujejo prav ob enem naših najboljših in najbolj nadarjenih sinov, ob Dobrici in njegovem romanu Grešnik. Pa ne samo ob njem, temveč tudi ob številnih kulturnih politikih, literarnih teoretikih in kritikih, ki so se doslej tako na široko razpisali o tem romanu; in to tako ob tistih, ki se nad romanom zaradi njegove radikalne kritike totalitarnih družbenih aparatur navdušujejo, kot ob tistih, ki roman zaradi njegovega nezaupanja v družbene mehanizme in politične sile grajajo...