Bil sem v knjižnici v Domu španskih borcev, kjer sem vrnil Albrechtove eseje in kjer mi je knjižničarka povedala, da bralci na nekatere moje knjige, denimo na Ljubezen in na Hudodelce, čakajo tudi po poldrugo leto. Spričo te popularnosti sem bil seveda počaščen, obenem pa sem se kar nehote razjezil. Navsezadnje je bil to le podatek več, ki me je pogrel: še pred kratkim, ko so se ljudje v kinu Komuna navduševali nad filmsko Ljubeznijo, ni bilo v vsej Ljubljani niti ene knjižne Ljubezni, Hudodelcev pa ne morem kupiti niti zase.