Vse tisto, kar je v človeku najbolj njegovo, nezavarovano in krhko, a obenem najboljše in najobstojnejše, je izročeno svetu na milost in nemilost. In tesnoba, o kateri govorim, je strah, da utegne biti ta božanska človečnost neusmiljeno poteptana.
Da bi bila moja nelagodnost še toliko večja, me je pred dnevi Koširjeva z moralnim ognjem, kakršnega premore samo ona, pregovorila, da sem šel in napisal pismo in ji ponudil pomoč, pomoč v svojem imenu in v imenu Društva pisateljev.