5. februarja 1985 Peripetije s že ves čas spremljam s tesnobo v srcu, s prav kierkegaardovsko tesnobo, kakršna lahko stiska samo človeka z nostalgijo po absolutnem, ki mu življenjska okolica ves čas vsiljuje lucidno misel, da ni prav nikjer nič božjega. S tesnobo še toliko bolj zato, ker v Spomenkini zavzetosti za narodno spravo v imenu mrtvih, med katerimi ni in ne more biti več niti sledu ideoloških razlik, res ni prav nič političnega, nič koristoljubnega, nič takega, kar bi me lahko odrešilo nostalgije po absolutnem in naravnalo kam drugam. Nasprotno: pred obličjem sveta in pred najširšim krogom ljudi se z največjo publiciteto kar naprej dogaja nekaj, kar je sicer človekov najintimnejši trepet: preizkuša se usoda duše v zunanjem svetu, tako rekoč na cesti, ljubezni med vojaškimi tabori, osebnega v družbi...