In tako se je Slovan, ki je dotlej živel v meni kot otroška želja po odraslosti, moči, uspešnosti, kolektivu in pomembnosti, začel povezovati še z zavezanostjo vsemu mrtvemu, preganjanemu, nezaželenemu, z zvestobo samemu sebi in svojim bližnjim in z uporništvom. Ko sem konec šestdesetih kot amaterski delavec zavihal rokave, da odločneje pripomorem k uveljavitvi Slovana, sem nekega dne opazil, da mi pri tem delu pomagajo v glavnem nekdanji zelenojamski otroci, zdaj seveda že odborniki:,,,,,... 31. januarja 1985 Novi urednik Teleksa Stane me je zaprosil za prispevek v prihodnji številki, ki bo posvečena obletnici Prešernove smrti, slovenskemu kulturnemu prazniku. Povabilo me preseneča.