Za nameček pa je poprijela ta beseda v meni že od vsega začetka še tragičen, literaren prizvok, ker je bil Slovan pač mrtev, zbrisan po logiki nedoumljive, vsekakor krivične usode, moje hrepenenje in hrepenenje mojih vrstnikov pa brez kakršnega koli upanja. To je bilo kolektivno travmatično doživetje, s katerim smo se jaz in moji zelenojamski vrstniki - kot je s travmami v navadi - še dolgo zapletali v vedno nove čustvene pretrese. Ko smo se po končani vojni spet zbrali in ko smo morali z igrišča za Kolinsko tovarno, ki so ga pozidali z avtobusnimi garažami, na Kodeljevo, na bivše salezijansko nogometno igrišče, in ko smo v bivši kapelici ustanavljali nov nogometni klub, smo si bili vsi edini v tem, da se ne more imenovati drugače kot Slovan.