Tedaj sem končno z ostalimi zelenojamskimi otroki vdrl na igrišče tudi jaz, prvi dan seveda plašno, potem pa z vsakim dnem bolj sproščeno... Zbijali smo žogo iz cunj, plezali po ograji Töniesovih skladišč onkraj igrišča, poleževali po visoki, nepokošeni travi, dirjali po lešnati atletski stezi, ki jo je prerasel plevel... Do sitega smo se naužili tega prepovedanega prostora.